V tem trenutku, ko pišem te besede, je do začetka 2017 še 34.885 minut.

Tisoče življenjskih minut. Minute, ki jih lahko porabiš za spanje, gibanje, objemanje, kuhanje, smejanje, branje, planiranje, kreiranje, plesanje, sproščanje, pogovarjanje, zabavo, meditacijo … izboljšanje svojega življenja in življenja drugih …

Kaj boš naredil/a?

Kako boš »porabil/a« te minute?

Leta še ni konec.

Kako preživimo vsak dan, vsako uro, vsako minuto temelji na naših odločitvah in na naši notranji naravnanosti.

Zelo blizu mi je misel Svami Vivekanande, ki pravi:

“Odgovorni smo za to, kar smo in imamo moč, da iz sebe ustvarimo, karkoli želimo postati. Če je to, kar smo zdaj, posledica naših preteklih dejanj, iz tega nedvomno sledi, da karkoli želimo biti v prihodnosti, ustvarimo s svojim delovanjem in razmišljenjem danes.”  

Kako se želiš počutiti od danes naprej?
Kakšno razmišljanje in katera dejanja te bodo pripeljala do tega?
Se zavedaš, da si kreator/ka svojega življenja?

Moram ti priznati, da sem se prejšnji teden znašla v vrtincu neprijaznih misli. Počutila sem se izgubljeno. Moj um ni bil moj prijatelj in kar naprej se je oglašal gospod Saboter in tudi Žrtev je igrala svojo vlogo.

Nisem se počutila najbolje v svoji koži. Niti ne v svojem telesu. Niti ne v svojem življenju. Poznaš tisti občutek, ko se počutiš dobesedno zataknjeno?

Potem pa še vsa ta vprašanja, ki jim ni bilo videti konca … Ali sem izbrala pravo pot? Kaj je moje poslanstvo? Kako lahko prispevam k boljšemu svetu? Kdaj bo pravi čas, da ustvarim družino? Bo kdaj?

Ali je vse to, kar poučujem in podajam naprej sploh slišano? Ali ima kakšen smisel? Ustvarja spremembe, ki jih želim spodbuditi pri ljudeh? Ali je v dobro drugih? Ali je v dobro meni?

Lahko si samo predstavljaš, kako je odgovoril na ta vprašanja moj notranji Saboter in kolikokrat se je oglasila notranja Žrtev. Lizala sem črno čokolado, iz užitka in da spodbudim seratonin, hormon sreče, ki mi ga je več kot očitno primanjkovalo.

A kot že tolikokrat sem tudi tokrat spoznala, da me to ne pelje nikamor.

Da je najbolje, da brcnem v ta zadnjo in grem na sprehod, v naravo.
Da premaknem svoje telo in tako bom premaknila tudi svoj um.
Da je čas, da pogledam širše.
Da narvanam svoj um tako, da mi bo v podporo, ne pa da bo moj sovražnik.
Da se povežem s svojo intuicijo in prisluhnem šepetanju duše.

Ker um kriči, duša pa šepeta.

Če želim slišati svojo dušo, moram utišati um.

In potem enostavno delovati.

Nimam na razpolago neskončno minut.

Nihče od nas jih nima.

Dvigni telefon in opravi tisti telofonski klic.
Opraviči se tistim, ki si jih prizadel/a.
Odpusti tistim, ki so prizadeli tebe.
Bodi prijazen/a.
Poskrbi za svoje telo, za svoj tempelj, v katerem boš celo življenje.
Vzemi si čas za ljudi, ki so zate pomembni.
Vzemi si čas zase.
Pokaži srednji prst pričakovanjem drugih in hodi po svoji poti.
Deluj v smeri svojih sanj, tudi če se zdijo neverjetne in nedosegljive.
Drzni si.
Poslušaj šepetanje svoje duše.

Si kreator/ka svojega življenja.
Ne pozabi tega.
Nikoli.

Vsaka minuta je edinstvena.
Vsaka minuta šteje.
Porabi jo z zavedanjem.

S tabo na poti.
∆ ♥ ∞
Barbara