Nisem
Nisem to, kar mi šepeta noč.
Nisem to, kar mi odkriva dan.
Nisem to, kar bi si ti želela, mama.
Nisem to, kar si upal zame, oče.
Nisem ista, kot takrat, ko si me spoznal, ljubi.
Nisem niti ista kot včeraj.
Ali minuto nazaj.
Nisem le to, kar zaznavaš ti, moja srčica. V tvojih očeh sem tako lepa in mogočna.
Nisem to, kar piše, da sem.
Nisem to, kar ste me naučili.
Nisem moje travme.
In nisem moji upi.
Nisem konstalacija zvezd ob mojem rojstvu.
Niti nisem modro obarvan klobuk v testu osebnosti.
Nisem moje besede.
Kdaj zvenijo drugače kot to, kar želim povedati.
Niti nisem moja dejanja.
Kdaj so bila tako zgrešena in mimo pristne mene.
Nisem to kar kričijo moji demoni.
Niti nisem to, kar govorijo moje misli.
Nisem to, kar vidim v ogledalu.
Nisem moji uspehi in nisem moje napake.
Nič od tega nisem.
A vse to me določa.
Neizprosno pogojuje.
Življenjsko uči.
Tako sem.
Tudi to sem.
A le…
Dokler česa ne razpustim.
Odvzamem temu, kar je postalo prerokba, moč.
In jo tako dobim nazaj.
Učitelj svobode
Predaj se vetru
naj te vzame in ponese tja,
kamor si tvoj um ne bi drznil.
Učitelj svobode, ki ti kuštra lase.
Naj razprši pisane cvetove tvoje biti
po razbrazdanih tleh človeškega obstoja,
da prinese lepoto v ranjenost
in vdahne novo upanje na zgrbančene obraze.
Naj voda Ljubezni zliže tvoje razbrazdano srce,
da postane gladko in čisto
kot kristal preko katerega se preliva življenje,
ki ga plemenitiš s utripom.
Naj ogenj žari iz tvojih oči
in zbuja pozabljene sanje na pol budnih ljudi.
Naj se spomnijo, od kod prihajajo in zakaj so tu.
Pomagaj jim sleči plašč pogojenosti,
zbudi pogum, da ga vržejo žarečim zubljem,
tako, da ga najprej odvržeš sama in
plešeš radostna v svetlobi ognja, ki ga kuri.
Božaj zemljo, po kateri hodiš,
nasloni ustnice na korenine obstoja in šepetaj zahvale.
Naj ne bo naš cilj puščati sledi,
naj se za nami bohoti barvito življenje, ki samo zase govori.
Naslednjič
Naslednjič, ko ne objaviš svoje pesmi,
ker se bojiš, da ne bo požela aplavza.
Naslednjič, ko ne zaplešeš s celim telesom,
ker te je strah, kako bo to videti.
Naslednjič, ko rečeš ne avanturi,
ki te vabi v svoje nedrje sprememb,
a ne zaupaš instinktu.
Naslednjič, ko ne ponudiš svetu svojega znanja ali umetnosti,
ker misliš, da ni dovolj dobro.
Naslednjič se spomni.
Spomni se, da luna ne čaka le na svojo polnost,
da se pokaže na nebu,
temveč kot tanek zlat krajec
že čudovito okrasi nočno nebo.
Spomni se, da morje spreminja barve in tokove,
a je v svoji podobi vedno veličastno.
Spomni se, da ptica poje –
ne zato, ker zna peti,
temveč zato, ker ima svojo pesem.
Spomni se, da nobena cvetlica ne omahuje v dvomu,
ali je njen cvet dovolj lep –
preprosto zacveti v svoji unikatnosti.
Naslednjič … se spomni.
Naj začnem danes znova
Naj začnem danes znova.
Odprem oči in zamižikam v ta svetli svet,
kot mižikajo prve zvezde, ki se pojavijo ob mraku,
na nebu, ki ga še ni prekrila črna noč.
Naj sveža in nezaznamovana
zaplujem v pristan sedanjosti,
neobremenjena s sodbami in obžalovanji,
v katerih se utaplja um preteklosti.
Naj se razblini sram, vsakič ko se plazim,
saj je to le vaja, da bom nekoč lahko shodila,
celo tekla in skakala,
po poti, ki je še ni na zemljevidu.
Zapri oči.
Zdaj bom razprla krila srca
in se spuščenih las, brez obramb
prepustila vetru sile, ki ji pravimo življenje.
Prepusti se tudi ti.
Nikoli ni prepozno,
da v polnostii začutimo,
kaj pomeni biti Živ.
Vse mine
Opominjaš me, da vse že je.
Da se ne mudi.
Stopaj počasi, popotnik,
s hitrostjo se marsikaj izgubi.
V temo misli pronica svetloba
in preseka dotik težkih dni.
Moje srce počiva na mahu
in bije ritem pozabljene moči.
Bije tako močno, da se zdi,
da bo prsnemu košu izbilo dno.
To, da nič ni večno je kdaj celo uteha,
saj mine, saj mine.
Vse mine, popotnik, ne pozabi na to.
Srečava se tam
Globoko v sebi
potujem skozi čas in prostor.
Srečala te bom nekje drugje.
Kjer se zlivajo zvezde
in kjer se rojevajo utrinki magije
bova sanjala o Novem svetu.
Z bingljajočimi nogami
čez rob mogočega
se bova igrala najino najljubšo igro.
Skozi oči srca Obstoja
se bo vse razgrinjalo do bistva
in fluidnost bo edina oblika.
Smejala se bova omejitvam,
ki jih v resnici ni,
in si brisala solze ganjenosti.
Vedel boš,
zagotovo,
ko me srečaš tam, Ljubezen moja.
Pusti me, da jočem
Utrne se.
Začutim jo v grlu.
Skoraj jo že pogoltnem. Na trdo. Na silo.
Ne. Pustila jo bom.
Naj pride do oči in spolzi po licu.
Sprostim ventil.
Naj polzijo. Naj tečejo.
Namesto, da pogoltnem grenkobo, okušam njihov slan okus.
Prosim, pusti me, da jokam.
Ne me tolažiti.
Ne me poskušati razvredriti.
Ne me prisiliti, da ti olajšam prisotnost ob moji žalosti
in jo spet zakopljem, globoko v svoje srce.
Od tam je prišla.
Naj se razbohoti.
Veš, rabim jo. Zdaj.
Z njo se vsaj počutim živo.
Odpira mi srce in ga razliva.
Z njo drhti moje telo.
Tako zelo intimna je.
In globoka.
Da mi je na nek način všeč.
Zato me pusti.
Pusti me, da jokam.
In osvobajam svoje srce.
Seme trenutka
Predaj noči,
naj pogoltne
fantazme preteklosti,
identitete realnosti
in strahove prihodnosti.
Nič ni bolj glasno kot naš notranji svet.
Naj se uglasi in boža z melodijami Resnice.
Naj preobraža z rokami, ki rastejo iz srca
in besedami, ki se rojevajo od tam.
Naj ugledajo luč sonca prave stvari.
Ko seme trenutka vzkali.
Lačna smisla
Tema objame moje srce
in mi ne pusti dihati.
Kremplje zapiči v moje grlo,
da obnemim
v izgubljenosti in nemočna
odpiram usta, da bi izvila krik obupa,
a nič ne pride ven.
Obsedim v glasni tišini.
Znotraj mene bobnijo gromka vprašanja.
Lačna smisla tavam.
Poslavljam se v solzah.
Ne razumem od česa točno.
A moja duša ve.
Ne zaupam.
Dvomim.
Kolnem.
Se borim.
A vsake toliko me obsijejo žarki
izza dreves in v mene
prodre mehkoba.
Spomnim se, Kdo sem.
Zapet zaupam.
Nenavezanost
Kar je lepo, je začasno.
Kar je težko, je začasno.
Kar čutim, je začasno.
Kar utripa, je začasno.
Kar se zdi statično, je začasno.
Kar vidim, je začasno.
Kar me frustrira, je začasno.
Kar bi imela za vedno, je začasno.
Ti in jaz sva začasna.
Življenje je začasno.
Zvezde.
Osončja.
Galaksije.
Še začasnost je začasna.
Je sploh kaj večno?
Morda duša.
Morda Ljubezen.
Morda Nič.
Zakaj se potem česa tako oklepam?
Ah, tudi to je začasno!
Zavedanje tega osvobaja.
Ne biti močna ženska
Karkoli narediš, ne biti močna ženska.
Karkoli.
Bodi vljudna, prilagodljiva, uvidevna, nezahtevna … a ne močna.
Bodi ponižna, skrbna, delovna, pridna … a ne močna.
Bodi mila, lepa, uspešna po merilih družbe… a ne močna.
Pazi! Nikar ne zamenjuj moči s sposobnostjo trpljenja.
Moč ni, da nosiš bremena in odgovornosti, ki niso tvoje.
Moč ni, da znaš zdržati.
Niti to, da se upiraš in se z vsemi štirimi boriš proti nečemu ni moč.
Tako le pod krinko občutka moči daješ energijo nečemu ali nekomu, ki si je ne zasluži.
Moč ne pomeni odsotnost bolečine. Moč ne pomeni, da ne jokaš.
Ne pomeni, da nisi mehka, nežna, ljubeča, negujoča, senzualna, pretočna in ženstvena.
Ranljiva.
Učili te bodo o moči, a ne na način, da bi jo lahko resnično začutila znotraj sebe in jo živela.
Ker, karkoli narediš, samo ne biti močna.
Če boš močna,
ne boš pripadala in svojo surovost boš nosila kot unikaten dragulj, ki ti ga bodo hoteli iztrgati izza vratu.
Če boš močna,
ne bo več potrebe po odobravanju in odnosi se bodo spremenili. Lahko jih celo izgubiš.
Tvoj NE ne bo nujno spoštovan in zaželjen, a bo začrtal tvoj teritorij, v katerem boš lahko izjokala svojo bolečino, izkričala svojo jezo, izplesala svojo radost in posadila rože, ki so ti všeč.
Tam se boš večno lahko napajala v njihovem vonju.
Če boš močna,
se boš srečala z obsojajočimi pogledi, neodobravajočim odkimavanjem in klevetanjem.
A boš zmogla to prenesti.
Če boš močna,
se ne boš mogla skriti v senci drugih in jim brisati potna čela in ter kimati njihovim idejam. Morala se boš razkriti in udejanjati svoje vizije ter objeti svoje sanje – to pa je tvegano.
Če boš močna,
se bo s teboj zahtevno soočiti. Ljudje se te bodo izogibali, nekateri bali, drugi obsojali, našli se bodo tudi takšni, ki se bodo želeli s tabo bojevati, te poteptati, da bi te nadvladali.
Če boš močna,
boš težko srečala moškega, ki bo praznoval tvojo moč. Le pristno močni moški to zmorejo, samozavestni, srčni in pogumni. Le moški, ki zmorejo ljubiti avtentično žensko in ne le ideje o njej.
Če boš močna,
ne boš po pravilih. Bolj prav je živeti v glavi, nepovezano s sočnostjo svoje medenice, modrostjo maternice, surovostjo bokov in portalom užitka med njimi, nogami zasidranimi v mamo Zemljo in odprtim srcem, ki se ne skriva pred čutenjem.
Le neutelešena lahko slediš pravilom, si uspešna v sistemu, ki se hrani na tvoji ponižnosti in mirno, a napol mrtvo, hodiš po poti, ki so jo začrtali drugi.
Če boš močna,
ti ne bodo mogli vzeti zaupanja v svoje telo in pravice, da rodiš svoje otroke brez posega v tvojo integriteto. Ne bodo mogli posegati v tvoje drobovje in te v prepričati, da brez njih ne zmoreš. Ne bodo ti mogli vcepiti strahu, ki je nujen za indoktrinacijo. Ne bodo te mogli posaditi na hrbet in zadrogirati, da boš na pol prisotna in razčlovečena pričakala bitje, ki si ga nosila v sebi mesece.
Iniciacija v materinstvo je iniciacija v moč in avtentičnost ne le tebe, pač pa tudi tvojih otrok.
Če boš močna,
se bodo mnoge ženske ozirale za tabo in te naglas ali potiho obsojale. Težko boš našla svoj krog, kjer boš v celostnosti dobrodošla in cenjena. A ko ga boš, boš imela več kot prijateljice – imela boš sestre.
Če boš močna, se lahko vse spremeni.
Opozorili smo te, bodo rekli.
A globoko v sebi se bodo spraševali … Kako je?
Kako je imeti ozvezdje Andromede v svojih očeh, se kot puma gibati po jungli svoje podzavesti, svojo živost nositi celo pod nohti in piti sladki elikisir svobode.
Spraševali se bodo, kako je potovati skozi različne realnosti, kakšne skrivnosti so tam doma in kako je s telesom govoriti sveti jezik univerzalnega ritma.
Kako je?
Ta skrivnost je nevarna in uničujoča – ko se enkrat odločimo zanjo moramo razpasti, preden zapet razpremo svoja trepetajoča krila.
Zato… karkoli.
Samo ne biti nemočna.
Ne želi si drugače
Vedela je, da bo pogrešala te dni.
Dni, ko je svoj težek star laptop oprtala okoli ramen in iskala dobro kavo v mestu.
Kotiček, kjer se bo usedla in pisala.
Takrat si je želela lažji in bolj modern laptop.
Dni, ko se je na hitro odločila, da gre. Le letalsko karto kupi in pokliče prijatelja. Čez dve uri je bilo že zmenjeno.
Takrat si je želela, da bi lahko ves čas potovala po svetu.
Dni, ko je zimsko sonce posijalo v njeno stanovanje in se je slekla do golega, kurjavo nastavila na maksimum ter se pretvarjala, da je na plaži.
Takrat si je želela, da bi dejansko bila na plaži in bi tam nekje v toplih krajih, pila koktajl in plesala sambo.
Dni, ko je vstala še preden je svetloba premagala temo in prižgala svečko na oltarju, meditirala v tišini, potem pa čarala.
Takrat si je želela, da bi imela več časa za čaranje. In zase.
Dni, ko je svoj zadnji prihranek namenila njim.
Nemočnim otrokom, ki so jo ganili s svojo žalostno zgodbo. Zaščiti živali, ki izumirajo. Preprečevanju brezmejnega onesnaževanja.
Bo že prišel, denar. Reševanje sveta pa ne more čakati.
A takrat si je zelo želela, da bi nekdo rešil tudi njo.
Dni, ko je slonela v njegovem objemu in gledala, kako se njuna deklica smeji, vrti in poje. “Plesala bom, mami. Plesala!” je ves čas ponavljala.
“Pleši, pleši, punčka moja.”
Takrat si je želela, da je življenje nikdar ne bi preveč zresnilo.
Tudi zdaj ve.
Da bo pogrešala te dni.
Kljub težavam in stiskam, ki pa jih spomin zabriše.
Zdaj ve.
Vsak trenutek je samosvoj.
Neponovljiv.
Nikdar popoln.
Nikdar brez želja.
Nikdar brez možnosti za izboljšavo.
A vedno točno tak kot mora biti.
In nepogrešljiv v njeni zgodbi.
Kot vrstica v poeziji ali poglavje v knjigi.
Kot … Ona.
